2020 Peter Boštjančič

"Zato sem v gledališču že od vedno po malem outsider, vlekel sem poteze, ki jih mnogi niso hoteli razumeti, in res je, da sem jih ravno zaradi tega neštetokrat dobil po glavi."

 

Biti zunaj sistema je bilo njegovo stalno ustvarjalno vodilo, prav tako kot prepričanje, da je "biti igralec [...] najbolj samotna stvar na svetu",vendar je oboje hočeš nočeš treba razumeti kot paradoks, saj sam po drugi strani nenehno poudarja, da ni igre brez soigre in predvsem ne brez gledalca, ki je igralčev "zadnji sodnik". 

Podobnih ustvarjalnih paradoksov je v igralskem opusu Petra Boštjančiča še veliko. Svojo gledališko pot je začel v igralski šoli Jožeta Zupana, delujoči v okviru amaterskega gledališča Slava Klavora, a se po končani gimnaziji ni takoj odločil za študij dramske igre, temveč je vpisal primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Literatura, predvsem ruska klasika, ostaja njegova velika ljubezen, zato morda ni nenavadno, da se Dušana Pirjevca, profesorja na primerjalni, spomni veliko raje kakor mentorjev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kamor se je vpisal leta 1972.

Študij dramske igre je zaključil leta 1976 z vlogo jeznega mladeniča in upornika brez razloga Cliffa Lewisa v Osbornovi igri Ozri se v gnevu, ki ga je najbrž zaznamovala za vse življenje. Kritiki njegovih kasnejših vlog so namreč pogosto opozarjali prav na Boštjančičevo "poudarjeno jezno mladeništvo" (Mirko Topalović)pa na njegovo "notranjo mladeniško razrvanost" (Tom Wingfield),"eksplozivnost v nepotešenem hrepenenju" (Roman)in podobno. 

Iz utemeljitve nagrade