Katarina Morano, Žiga Divjak

Sedem dni

Drama

Mestno gledališče ljubljansko

Na sporedu

24.10.2020, sobota / 19:30 / Stara dvorana /

Praizvedba 19. september 2019, Veliki oder MGL 
Predstava traja 2 uri 30 minut in ima en odmor. 

Predstavi sledi pogovor z ustvarjalci na odru Stare dvorane SNG Maribor.

Režiser Žiga Divjak
Dramaturginja Katarina Morano
Scenografka Barbara Kapelj
Kostumografka Tina Pavlović
Avtor videa Domen Martinčič
Skladatelj Blaž Gracar
Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos
Lektor Martin Vrtačnik
Asistent režije (študijsko) Žiga Hren
Vodja predstave Borut Jenko
Šepetalka Neva Mauser Lenarčič

Zasedba 
Jette Ostan Vejrup
Matej Puc
Mojca Funkl
Ajda Smrekar
Lotos Vincenc Šparovec
Iztok Drabik Jug
k. g.
 

Ljudje in živali smo si v marsičem podobni. Naša skupna lastnost je denimo osnovni strah – strah pred smrtjo. Med evolucijo je bil obojim prirojen nagon preživetja, ki nas poskuša ohranjati pri življenju. Vendar pa je človek v primerjavi z živalmi edino bitje, ki se zaveda neizbežnosti smrti, edino bitje, ki se zaveda, da bo moralo umreti. Od smrti pa nas loči samo čas, in to določen čas. Toda meje tega trajanja večina ne more predvideti, kar daje danemu času neskončno vrednost. Osnova avtorskega projekta Sedem dni je občutek, da nam zaradi nenehne naglice, sredi katere si prizadevamo zagotoviti boljši oziroma mirnejši jutri, kakšni dnevi prepogosto spolzijo iz rok. To je predstava o življenju malih ljudi, ki se po najboljših zmožnostih trudijo preživeti iz tedna v teden, ob tem pa upajo, da ne bo tako tudi iz leta v leto. To je predstava o malem človeku, ki se mora kljub dejstvu, da svet, ki mu pripada, gotovo drvi v katastrofo, ukvarjati s svojim vrtičkom, ki že dolgo ne uspeva tako, kot je nekoč (če sploh kdaj je), ali pa uspeva zgolj toliko, da mali človek ob njem vztraja z upanjem – ali pa celo brez njega. Tako zelo se trudi preživeti, da skoraj pozabi, da morda niti ne živi. 
Sedem dni je omnibus usod, s katerimi si delimo ulice, stanovanjske bloke, pisarniške mize, vrste na blagajnah nakupovalnih središč, garderobe na bazenih, stranišča v najljubšem baru, je omnibus usod, s katerimi se zvrstimo za mizami v priljubljenih gostilnah, usod, s katerimi si delimo usodo.
 

V to predstavitev realnega uprizoritev ničesar ne vpisuje, temveč odstira z izredno jasnino, dovzetna je za psihološko niansiranje in si ne dopusti zdrsa v patetičnost in presojanje. Njena moč je v načinu, kako skozi zunanji pogled subtilno poustvari reže bližine med igralci in njihovimi vlogami, med gledalci in odigranimi osebami. To je uprizoritev, ki oder razume kot prostor iskrenosti do sebe in stikov, za katere običajno nimamo časa, energije in potrpljenja. In tovrsten dosežek v gledališču danes ni tako zelo pogost.

Nika Arhar, Dnevnik, 23. 9. 2019

O režiserju

Žiga Divjak (r. 1992) je v slovensko kulturno javnost že med študijem na ljubljanski AGRFT vstopil s trilogijo Tik pred revolucijo (2013–2015), ki je gostovala v Nemčiji in na Hrvaškem in s katero si je prislužil akademijsko Prešernovo nagrado. Družbeno angažirani drži je ostal zvest tudi v svojem ustvarjanju po študiju, kar se kaže v režiranju več uprizoritev v Slovenskem mladinskem gledališču, Maski Ljubljana, Prešernovem gledališču Kranj, Cankarjevem domu in UL AGRFT, SNG Drama Ljubljana in Mestnem gledališču ljubljanskem. S tankočutno obravnavo družbenih vprašanj je leta 2017 prepričal tekmovalno žirijo FBS, ki mu je dodelila Borštnikovo nagrado za režijo predstave Človek, ki je gledal svet (SMG), leto pozneje pa je njegov avtorski projekt 6 (v koprodukciji Maske in Slovenskega mladinskega gledališča v okviru programa Nova pošta) prejel veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo uprizoritev.
 

O producentu

Mestno gledališče ljubljansko (1949) je začelo delovati kot drugo dramsko gledališče Ljubljane, najprej na skromnem, majhnem odru s skupino zagretih igralcev in študentov Akademije za gledališče. Sčasoma je preraslo v moderno gledališko družino, ki danes šteje petintrideset stalnih in več kot štirideset gostujočih igralcev.