Potenciali senzorialnega jezika

Izvajalka Barbara Pia Jenič

Senzorialni gledališki jezik je metoda veččutnega predstavljanja vsebin. Vključuje posebnosti, kot so interaktivnost publike, multisenzorne percepcije ter mednarodno in medkulturno razumljive vsebine. Pri interaktivnosti ne gre za tehnološki način interakcije, pač pa za neposredno in neposredovano komunikacijo med publiko in izvajalci, ki poteka v živo in pri kateri prihaja do vzajemnih povezav med vsemi udeleženimi. Orodja čutnega sporočanja vključujejo vonje, okus in dotik, ki omogočajo večji potopitveni učinek in močnejšo izkušnjo. Za odnos s publiko se senzorialni jezik poslužuje še drugih veščin. Tudi na odru odpira nove možnosti izražanja ter se vse bolj prenaša na področja nesnovne kulturne dediščine in vizualne umetnosti, v muzeje in galerije. Veččutno sporočanje je svoje posamične poskuse doživelo že v zgodovini, največ v 19. in 20. stoletju, z velikimi gledališkimi imeni in inštitucijami, učinkovitost in namen pa je doseglo s senzorialnim jezikom Enriqueja Vargasa in njegovih učencev v 21. stoletju.