Strokovna žirija 45. Festivala Borštnikovo srečanje

Melita Forstnerič Hajnšek je publicistka in urednica. Od leta 1985 je novinarka, bila urednica kulturne redakcije in urednica Večerove priloge V soboto. Sodelovala je kot publicistka z različnimi kulturnimi in s kulturo povezanimi mediji. Raziskovala je poleg slovenske emigracije v seriji portretov o slovenski diaspori tudi fenomen slovenstva na Hrvaškem in izdala 25 portretnih intervjujev z zagrebškimi Slovenci v dvojezični knjigi. Leta 2000 v soavtorstvu s Francetom Forstneričem ob 50. obletnici Založbe Obzorja izdala monografsko knjigo Jože Košar – humanist in založnik (Obzorja). Leta 2007 izda hrvaško-slovensko knjigo Zagrebški Slovenci 2005-2007. Izdajatelj in pobudnik hrvaške izdaje je bil Svet slovenske nacionalne manjšine mesta Zagreba. Je soavtorica monografije ob 80-letnici SNG Maribor V vrtincu nasprotij, nastajajočega Leksikona kulture in družbe v Mariboru in projekta Po poteh slovenskih književnikov v založništvu Društva slovenskih pisateljev. Pred izidom je knjiga o Karmini Šilec in Carmini Slovenici pri Študentski založbi Beletrina. Njeni članki so citirani v enciklopedijah izseljenskega slovstva. Zadnja leta vodi javne okrogle mize o kulturi, novi glasbi, bibiotekarstvu, Evropski prestolnici kulture in javne pogovore z uglednimi kulturniki. Bila je in je še članica številnih žirij – med drugi za nagrado za mladinsko književnost Večernica, za knjižni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, za Veronikino nagrado. Je predsednica odbora za knjigo pri Uradu za kulturo Mestne občine Maribor.

Thomas Irmer je dramaturg, gledališki kritik in urednik. Poučeval je na Univerzi v Lepizigu (1992-1996), od 2003 pa poučuje na Svobodni univerzi v Berlinu na Inštitutu Johna F. Kennedyja. Med 1998 in 2003 je bil glavni urednik mesečne publikacije Theater der Zeit, med 2004 in 2008 pa dramaturški svetovalec za mednarodno gledališko sezono v Berliner Festspiele. Njegova knjižna dela obsegajo Frank Castorfs Volksbühne (2003) Die Bühnenrepublik – Theater in der DDR (2003) ter Luk Perceval – Theater und Ritual (2005). Je avtor in sorežiser štirih dokumentiranih filmov na temo gledališča: Die Bühnenrepublik – Theater in der GDR (2003), Europe in Pieces (2004), Born 1968 (2008) ter Heiner Müller (2009). Redno piše za strokovne revije Theater heute (Nemčija), Didaskalia (Poljska), Shakespeare (Norveška) in Maska(Slovenija).

Amelia Kraigher je umetnostna kritičarka ter publicistka, dela pa tudi kot dramaturginja, urednica, lektorica in prevajalka. Od leta 1997 piše predvsem o scenskih umetnostih za dnevno časopisje (Dnevnik, Večer), radio (Radio Študent) in strokovno periodiko (ČKZ). Bila je urednica redakcije za kulturo in humanistične vede na Radiu Študent (2000–2002), soustanoviteljica in članica uredništva revije za scenske umetnosti Maska (1997–2006) in udeleženka več (mednarodnih) strokovnih gledaliških srečanj, simpozijev in okroglih miz; mdr. je sourednica ter avtorica gesel Velikega slovenskega biografskega leksikona za področji gledališča in plesa (Mladinska knjiga, 2008), urednica publikacij ter organizatorka strokovnih srečanj na festivalu Teden slovenske drame (2000–2004), vodja mednarodnega simpozija Umetnost, kultura, mesto na Borštnikovem srečanju v Mariboru (2009), članica strokovnih žirij za Grumovo (2006 in 2007) in Šeligovo nagrado (2010), dramaturginja v Drami SNG Maribor (2003/2004 in 2004/2005), selektorica 4. bienalnega slovenskega plesnega festivala Gibanica (2009), 5. bienala lutkovnih ustvarjalcev Slovenije (2009) in mednarodnega festivala Lutke (2010). Je tudi članica več strokovnih komisij za uprizoritvene umetnosti na Ministrstvu za kulturo RS (2002–2005 in 2009–2011), Mestni občini Ljubljana (2004 in 2007–2009) ter pri programu Evropske komisije Culture 2000 – Kultura 2000 (2005).

Katarina Pejović je dramaturginja in intermedijska umetnica. Dela tudi kot avtorica video in dokumentarnih filmov ter eksperimentalnih zvočnih del, kot pisateljica, pedagoginja in prevajalka. Njena samostojna dela in dela, pri katerih je sodelovala, so bila prikazana oz. so nastala v produkciji Kunstkanaala, Nizozemskega gledališkega inštituta, Felix Meritis, De Balie (Nizozemska), Galerije Kapelica, Plesnega teatra Ljubljana, Inštituta Egon March, DUM – Društva umetnikov, Muzeuma Ljubljana (Slovenija), Teatra Cinema Lux in Fabbrice Europa (Italija) ter Bacači Sjenki (Hrvaška); gostovala so tudi na številnih mednarodnih festivalih, med njimi na londonskem LIFT-u, na avstrijskem Wiener Festwochnu, Ars Electronici, New Moves, Eurokazu, Urbanfestivalu, FIAT-u, Teatro festivalu Parma, Stagione di Caccia, BITEF-u in MESS-u. Sodelovala je s številnimi režiserji, umetniki, producenti in oblikovalci programov, kot so Roberto Ciulli, Ljubiša Ristić, Dragan Živadinov, Dušan Jovanović, Dragan Klaić, Steve Austen, Linda Bouws, Marko Košnik, Mateja Bučar, Valentina Čabro, Borut Šeparović. Z Borisom Bakalom je soustanovila in soustvarila projekte pod skupnim imenom Bacači Sjenki/Shadow Casters. V produkciji te umetniške organizacije in interdisciplinarne platforme so od leta 2001 nastali številni projekti, ki se ukvarjajo z urbanim kulturnim spominom.

Marko Peljhan (1969) je režiser in intermedijski umetnik. Živi v Los Angelesu, Rigi in Ljubljani. Leta 1995 je ustanovil tehnološko vejo Projekta Atol PACT SYSTEMS in soustanovil Ljudmilo. Je koordinator mednarodne iniciative INSULAR TECHNOLOGIES in projekta MAKROLAB, kot tudi koordinator poletov za umetniške projekte v breztežnosti skupaj z moskovskim Centrom za urjenje kozmonavtov Jurij Gagarin in konzorcijem MIR. Izumil in usklajeval je tudi proizvodnjo mobilnega medijskega laboratorijskega projekta, Transhub-01, ki je bil prvič realiziran kot MOBILATORIJ in zdaj uspešno deluje. Od leta 2002 je profesor na University of California v Santa Barbari. Peljhan se je brezpogojno zapisal mejnim horizontom sodobne integralne, konceptualne in interdisciplinarne umetnosti. Njegova orodja – in orožja obenem – so komunikacijske tehnologije, politika, izobraževanje, civilnodružbena akcija in provokacija, njegovo delovno območje pa presečišče umetnosti in znanosti. Peljhan na izviren način in z močno zaslombo v teoretični reflekciji nadaljuje bogato tradicijo modernizma in avantgardističnih gibanj 20. stoletja.

Žirija za podelitev Borštnikovega prstana

Aleš Jan je gledališki in radijski režiser ter profesor na AGRFT in AG. Kot režiser je na slovenskem in mednarodnem področju prisoten od 1965. Njegov režijski opus obsega več kot 600 radijskih iger vseh zvrsti, 60 režij na nosilcih zvoka in več kot 50 gledaliških in opernih režij. Poleg umetniškega in pedagoškega dela je predaval na strokovnih srečanjih doma in v tujini, objavljal članke v domačih in tujih strokovnih revijah, bil koordinator EBU za radijsko igro ter član mednarodnih žirij in teles. Na mednarodnih radijskih in gledaliških festivalih je za svoje režije prejel več kot 30 nagrad, med njimi PRIX RAI v Italiji, PRIX OIRT v Varšavi, nagrado Zveze umetnikov Poljske, nagrado za gledališko režijo v BiH, Borštnikovo diplomo, IRIB v Iranu, Mediamixx v Bolgariji. Je nosilec Borštnikove zlate značke. Za režijsko delo na radijskem področju je prejel tudi najvišji slovenski kulturni priznanji – nagrado Prešernovega sklada in Župančičevo nagrado.

Mateja Koležnik je režiserka. Profesionalno gledališko pot je začela v ljubljanski Drami ter jo nadaljevala v vseh slovenskih poklicnih gledališčih, režira tudi v tujini. Za svoje delo je prejela več nagrad, med drugim nagrado Prešernovega sklada (2001), veliko nagrado Borštnikovega srečanja za najboljšo uprizoritev v celoti (2001), skupaj s scenografom Jožetom Logarjem je prejela nagrado Borštnikovega srečanja za scenografijo (2004), prav tako je bila nagrajena na festivalu SKUP na Ptuju (2008). Prejela je dve Grand prix nagradi na festivalu Zlati lev v Umagu (1999, 2000). Na festivalu ASSITEJ v Čakovcu je prejela nagrado za najboljšo režijo (2005), nato pa nagrado za najboljšo predstavo 22. Gavellinih večerov (2007).

Tone Partljič je pisatelj in dramaturg. Profesionalno kariero je začel kot učitelj, a jo kmalu nadaljeval v gledališču kot dramaturg (Drama SNG Maribor), umetniški vodja (Mestno gledališče ljubljansko, SNG Drama Ljubljana), predvsem pa kot dramatik. Velja za najuspešnejšega slovenskega komediografa; piše tudi prozo in literaturo za otroke. Slovenska in druga gledališča so uprizorila 22 njegovih del. Vzporeden s pisanjem je njegov družbeni angažma: v burnih letih med 1983 in 1987 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev, enega najbolj izpostavljenih forumov takratne civilne družbe. V novi državi je skoraj desetletje deloval kot poslanec Državnega zbora. S festivalom Borštnikovo srečanje je v raznih funkcijah povezan že štirideset let, torej skoraj od začetka: leta 1970 je bil na povabilo Branka Gombača prvič v žiriji publike, leto kasneje urednik gledališkega lista in član organizacijskega odbora, nato je deloval kot član raznih organov BS – od izvršilnega do glavnega odbora, podpredsednika sveta in od leta 2004 do 2010 pa kot predsednik festivalskega sveta. Za svoje delo je prejel nagrado Prešernovega sklada, Grumovo nagrado, Sterijevo nagrado, Glazerjevo in Ježkovo nagrado za življenjsko delo.

Alja Predan je dramaturginja, prevajalka, urednica in teatrologinja. Med drugim je bila umetniški vodja PDG v Novi Gorici, dramaturginja v MGL, vodja gledališko-plesnega programa v Cankarjevem domu, od leta 2009 pa vodi Festival Borštnikov srečanje. Kot urednica Knjižnice MGL je izdala trideset temeljnih knjig s področja teorije in zgodovine drame in gledališča. Prevedla je več kot petdeset dram iz sodobne britanske, ameriške in poljske dramatike ter Carlsonovo knjigo Teorije gledališča. Od leta 1984 sodeluje z avstrijsko-nemško edicijo Gregor/Dietrich Der Schauspielführer s prispevki o sodobni slovenski dramatiki. Med leti 2002 do 2005 je bila predsednica oziroma članica žirije za Grumovo nagrado, 2008 in 2009 pa selektorica festivala Teden slovenske drame v Kranju. Leta 2008 je bila kuratorka slovenskega fokusa na 7. festivalu sodobne drame v Budimpešti. Je članica Društva prevajalcev Slovenije, DGKTS, ITI Slovenija in ZDUS. Za svoje delo je prejela nagrado na 17. trienalu gledaliških knjig in publikacij na Sterijevem pozorju v Novem Sadu in Grün-Filipičevo priznanje l. 2005.

Milena Zupančič je gledališka in filmska igralka. V spominu Slovencev je nepozabno zapisana z vlogama v dveh filmih Matjaža Klopčiča: kot Presečnikova Meta v Cvetju v jeseni in kot Žašlerca v Vdovstu Karoline Žašler. V skoraj štirih desetletjih nastopov na odrskih deskah, filmskem platnu in televizijskem zaslonu je odigrala izjemno veliko število glavnih vlog, za katere je prejela najprestižnejše gledališke in filmske nagrade, med drugim Borštnikov prstan (1999), tri Borštnikove nagrade za igro (1992 za vloge Aase, Zelene, Anitre, Neznane potnice in Gumbarke v uprizoritvi Peer Gynt, SNG Drama Ljubljana; 1989 za vlogo Lidije v uprizoritvi Zid, jezero, SNG Drama Ljubljana; 1970 za vlogo Caetane v uprizoritvi Osvajalec, MGL) in Prešernovo nagrado za trajen prispevek k razvoju slovenske kulture (1993).