Zakaj?

Vsaj 15 razlogov je:

1. Jubilejnih 45 let!
2. Tekmovalni program in spremljevalni program najboljših uprizoritev pretekle sezone.
3. Slovenski showcase – nabor predstav, namenjen promociji slovenskega gledališča v tujini, veliko uglednih mednarodnih gostov!
4. Generacije – program za otroke in mlade; 6 najboljših slovenskih uprizoritev pretekle sezone, namenjenih različnim starostnim skupinam v razponu med 3 do 18 let.
5. Mostovi - mednarodni program; 5 uprizoritev iz srednjeevropskega prostora; Hrvaška, Madžarska in Poljska.
6. Prstanke in prstanci na FBS – dobitnice in dobitniki Borštnikovega prstana delovno in zasebno.
7. Interkritika - mednarodna konferenca v sodelovanju z mednarodno mrežo gledaliških kritikov AICT/IATC in Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije.
8. Dramaturgija med realnostjo in vizijo - mednarodni simpozij v sodelovanju z mednarodno mrežo ITI in slovenskim centrom ITI.
9. Iz antike – bralne uprizoritve treh antičnih dram in strokovni pogovor o antični dramatiki v sodelovanju z Društvom za antične in humanistične študije.
10. Razstava 45 let Festivala Borštnikovo srečanje v sodelovanju s Slovenskim gledališkim muzejem.
11. Knjige na FBS – predstavitev knjižnih novitet s področja gledališča in uprizoritvenih umetnosti.
12. AGRFT na FBS: študentje in profesorji igre, režije in dramaturgije študirajo, poučujejo in aktivno sodelujejo na festivalu.
13. Filozofska fakulteta v Mariboru na FBS – študentje FF sodelujejo pri organizaciji  festivala, pomagajo pri izvedbi programov, pripravijo okroglo mizo …
14. Festbus – festivalski avtobus, ki bo vozil vsak dan na relaciji Ljubljana-Maribor-Ljubljana na ogled festivalskih prireditev.
15. Festival v mestu – razširitev festivalskega dogajanja na druga mariborska prizorišča (Prva gimnazija, Naskov dvorec, Druga gimnazija, dvorana ŠTUK, knjigarna Litera, Lutkovno gledališče …)

Vabim vas na vrhunsko umetniško druženje in se veselim snidenja z vami,

Alja Predan

umetniška direktorica FBS

1. Percy Bysshe Shelley: Cenci. Režija Diego de Brea. Mestno gledališče ljubljansko

2. Pier Paolo Pasolini: Amado mio. Režija Ivan Peternelj. Slovensko mladinsko gledališče in ŠKUC gledališče

3. Bertolt Brecht: Malomeščanska svatba. Režija Mateja Koležnik. Drama SNG Maribor

4. Ulrike Syha: Zasebno življenje. Režija Ivana Djilas. SNG Drama Ljubljana

5. Sebastijan Horvat in ustvarjalci: Manifest K. Režija Sebastijan Horvat. E.P.I. Center in Kulturno-umetniško društvo MUKI

6. Patrick Marber: Od blizu. Režija Dino Mustafić. Drama SNG Maribor

7. Oliver Frljić in igralci: Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Režija Oliver Frljić. Slovensko mladinsko gledališče

8. Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev. Režija Diego de Brea. SNG Drama Ljubljana

9. Gregor Strniša: Žabe. Režija Jernej Lorenci. Mestno gledališče Ptuj

10. Ciril Kosmač, Srečko Fišer: Pogovori, samogovori. Režija Jaša Jamnik. SNG Nova Gorica

11. Anton Pavlovič Čehov: Platonov. Režija Vito Taufer. SNG Drama Ljubljana

12. Ingmar Bergman: Persona. Režija Janez Pipan. Mini teater Ljubljana

Spremljevalni program:

1. Duda Paiva: Love Dolls. Režija Duda Paiva. Lutkovno gledališče Ljubljana in Dudapaiva Company

2. Jelena Rusjan in izvajalke: Škrip Orkestra. Režija Jelena Rusjan. Gledališče Glej

3. Več avtorjev: Via Nova. Režija Bojan Jablanovec. Via Negativa

4. Bernard-Marie Koltès: Noč čisto na robu gozdov. Režija Ivica Buljan. Mini teater Ljubljana

Uprizoritve na obeh seznamih si sledijo po vrstnem redu datumov premier.

Gregor Butala, selektor 45. Festivala Borštnikovo srečanje,

v Ljubljani, 14. junija 2010.

Slovenski showcase

1. Sebastijan Horvat in ustvarjalci: Manifest K. Režija Sebastijan Horvat. E.P.I. Center in Kulturno-umetniško društvo MUKI

2. I. Buljan po besedilih J. D. Salingerja in B.-M. Koltèsa: Ma in Al (Ma and Al). Režija Ivica Buljan. Mini teater Ljubljana

3. Ernst Lubitsch: Ko sem bil mrtev. Režija Diego de Brea. SNG Drama Ljubljana

4. Patrick Marber: Od blizu. Režija Dino Mustafić. Drama SNG Maribor

5. Oliver Frljić in igralci: Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! Režija Oliver Frljić. Slovensko mladinsko gledališče

6. Ingmar Bergman: Persona. Režija Janez Pipan. Mini teater Ljubljana

7. Duda Paiva: Love Dolls. Režija Duda Paiva. Lutkovno gledališče Ljubljana in Dudapaiva Company

8. Več avtorjev: Via Nova. Režija Bojan Jablanovec. Via Negativa

9. Bertolt Brecht: Malomeščanska svatba. Režija Mateja Koležnik. Drama SNG Maribor

10. Jernej Lorenci: Meso ali razodetje, avtorski projekt. Režija Jernej Lorenci. Lutkovno gledališče Maribor

Alja Predan

Vodja FBS

Ljubljana, 15. junija 2010

Če bi hoteli z eno samo besedo opredeliti naravo celote slovenske gledališke produkcije, bi nemara lahko porekli, da je ta – solidna. Kar bi v vrednostnem smislu pomenilo, da je kakovostna raven slovenskega gledališča na dokaj visoki ravni, v bolj opisnem smislu pa, da je slovenska gledališka ustvarjalnost postavljena na trdne »obrtne« (in institucionalne) temelje, ki razmeroma kakovostno (in količinsko tudi izrazito obsežno) produkcijo sploh omogočajo. In če k tej ugotovitvi dodamo še zvrstno, vsebinsko, estetsko in ne nazadnje produkcijsko pestrost slovenske gledališke pokrajine, o katerih niti ni dvoma, se zdi, da je razlogov za optimizem pravzaprav dovolj. Vendar je treba na tem mestu opozoriti tudi na temno plat teh obetavnih ugotovitev, zaradi katere o dobri kondiciji slovenskega teatra ni mogoče govoriti brez pridržkov: omenjena »solidnost«, zaradi katere na naših odrih resda nastane le malo resnično slabih predstav, v nekaterih primerih tudi ščiti hrbet ustvarjalni rutini in uprizoritveni lagodnosti, če že ne tudi pomanjkljivim repertoarnim premislekom; velika količina predstav, ki že morda meji na hiperprodukcijo, v sebi nosi tudi nevarnost površnosti in zaostrovanja že zdaj prisotnih težav s postprodukcijo; v razmerah množične proizvodnje se vse prepogosto izgubljajo iskateljstvo, drznost in (tudi idejna) zavzetost, ki odstopajo prostor znanemu, varnemu, preizkušenemu.

Kot selektor sem se spopadel predvsem z dvema težavama: prva je bila izjemno obsežna produkcija (več kot 110 predstav oziroma »uprizoritvenih dogodkov«, ki sem jih v enem letu prepoznal kot možne vsebine programa nacionalnega gledališkega festivala), druga – sicer precej manjša – pa delno pomanjkanje jasnih »objektivnih« meril za njihovo izbiro; pravilnik Borštnikovega srečanja tako na primer določa, da na festivalu sodelujejo »vse oblike gledališke ustvarjalnosti – z izjemo čistega lutkovnega, plesnega in glasbenega gledališča«, vendar je v praksi, predvsem pri sodobnejših hibridnih zvrsteh, interpretacija tega določila nemalokrat dokaj nehvaležna reč; še precej bolj težavno pa je opredeliti, kaj naredi neko predstavo za »slovensko«: je to producent oziroma koproducentski delež, je to jezik, ki ga (če ga) uporabljajo v predstavi, je to režiser, drugi sodelavci, relativni delež slovenskih nastopajočih v projektu, itd.? Načeloma sem se v »mejnih« primerih sodobne globalizirane gledališke produkcije odločal za odprto držo, ki je v premislek uvrščala kar največje število uprizoritev.

Z evidentiranjem predstav za letošnjo selekcijo sem začel nekje sredi lanskega maja, torej približno takrat, ko poteče rok za prijavo uprizoritev na Borštnikovo srečanje. Moja želja je bila, da v nabor zajamem tudi tiste uprizoritve lanske sezone, ki zaradi poznega datuma premiere niso prišle v poštev za selekcijo prejšnjega festivala. Do prvega tedna junija sem tako – kot že omenjeno – v svoj osnovni nabor uvrstil nekaj več kot 110 produkcij; nekaj sem jih naknadno izločil iz podrobnega premisleka. Gledališki producenti so v selekcijo prijavili natanko sto uprizoritev, med njimi tudi več takih, ki jih moj prvotni seznam ni obsegal (na primer uprizoritve iz prejšnjih sezon, plesne predstave ipd.), tako da sem ob koncu izbiral med približno 110 predstavami.

* * *

V tekmovalni program sem uvrstil največje dovoljeno število uprizoritev, torej dvanajst; za to potezo sem se odločil delno zaradi tega, ker je bila produkcija zares obsežna, a tudi zato, ker si po mojem trdnem prepričanju vse izbrane predstave (Cenci, Amado mio, Malomeščanska svatba, Zasebno življenje, Manifest K., Od blizu, Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, Ko sem bil mrtev, Žabe, Pogovori, samogovori, Platonov in Persona) to uvrstitev v vseh pogledih tudi zaslužijo. Poleg samoumevnega kriterija, torej uprizoritvene kakovosti, sem bil pri izbiranju naklonjen predvsem tistim produkcijam, ki so izkazovale dejavno razmerje do svoje vsebine, tvoren odnos do narave gledališkega medija oziroma izrazit premislek o prostoru in času, v katerem so nastale.

Pri oblikovanju spremljevalnega programa sem v preteklem letu razmišljal o različnih možnih zasnovah, vendar pa je bilo vsem skupno prepričanje, da ta del selekcije ne bi smel biti – kot se to včasih primeri – nekakšna »druga liga« oziroma tolažilna nagrada za tiste producente, katerih projekti se niso uspeli prebiti v tekmovalni izbor. Na koncu sem se odločil, da sledim podobnim usmeritvam, kot sem jih imel pri snovanju tekmovalnega programa: izbral sem štiri produkcije, ki so po moji presoji kakovostne in vznemirljive, a bi bila njihova morebitna umestitev v ožjo selekcijo iz različnih razlogov vprašljiva: Love Dolls, Škrip Orkestra, sklop performansov Via Nova in monodramo Noč čisto na robu gozdov. Prepričan sem, da bo vsaka od njih dodala pomemben delček v mozaik tistega, kar je v preteklem letu nastalo najboljšega v slovenskem gledališkem prostoru.

Gregor Butala,

selektor 45. FBS

Članek si lahko preberete tukaj: Teatron-Alja-Predan

Članek si lahko preberete tukaj: Theaterheute_jan2010

Prispevek Večer online-a z naslovom: Začelo se je 44. Borštnikovo srečanje

Žirija 44. Festivala Borštnikovo srečanje

Predsednik:

dr. Blaž Lukan

Člani:

Mario Brandolin

Gregor Butala

dr. Maja Haderlap

mag. Mojca Jan Zoran

Izjava strokovne žirije 44. festivala Borštnikovo srečanje

Strokovna žirija letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje v sestavi Mario Brandolin, Gregor Butala, dr. Maja Haderlap, mag. Mojca Jan Zoran in dr. Blaž Lukan kot njen predsednik ugotavlja, da program, ki ga je izbrala selektorica dr. Barbara Orel, avtorsko suvereno reflektira, torej tako odseva kot premišlja slovensko gledališče danes, hkrati pa obžaluje, da izbor selektorice ni bil izveden v celoti, saj se festivala ni udeležila izbrana uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča Trst. Člani žirije tudi letos ponavljamo lansko ugotovitev, da je sodelovanje dveh članov žirije, ki ne prihajata iz slovenskega gledališkega prostora, hkrati pa slovensko gledališče poznata, prispevalo k objektivnejšemu pogledu na izbrane uprizoritve, in priporočamo, da festival to prakso ohrani. – Žirija letos ni podelila nagrade za gledališke inovacije in estetski preboj, saj je mnenja, da nobena uprizoritev v programu ni ustrezala specifičnim kriterijem zanjo, vse svoje odločitve pa je sprejela soglasno.

Nagrade 44. festivala Borštnikovo srečanje

VELIKA NAGRADA FBS ZA NAJBOLJŠO UPRIZORITEV

Heiner Müller: Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana in produkciji Mini teatra ter koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Uprizoritev Macbeth po Shakespearu raste v asketski, a celovit, na videz neobvladljiv in nevaren organizem, v uprizoritveno telo, ki pa vseskozi dramaturško in režijsko premišljeno vodi nastopajoče po robovih čiste moči ter v svoj tok neubranljivo povleče še gledalca.

Buljanov Macbeth za popoln učinek ne potrebuje ničesar razen igralcev, zanaša se na njihovo mladostno, moško energijo, ki ji dodaja izkušenost dveh igralk, ene prav tako v moški vlogi, in jih spusti v gladiatorsko areno, kjer poteka boj telo na telo, v katerem ni nikomur prizanešeno, hkrati pa se nenehno zaveda, da je arena tudi gledališki oder, na katerem se je mogoče poigravati, kolikor se da, in se igre tudi v vsakem trenutku zavedati. Macbethova surova igra se odvija v neposredni bližini gledalca, ki hočeš nočeš tudi sam postane del te peklenske, do dna razgaljene uprizoritve.

NAGRADA ZA NAJBOLJŠO REŽIJO

Jernej Lorenci za režijo uprizoritve Oresteja Ajshila v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Jernej Lorenci je Orestejo prebral kot temeljno besedilo evropske civilizacije in v uprizoritvi raziskal možnosti njenega sodobnega učinka, s posluhom za izvirno dramsko govorico je v njej našel asociativno bogate uprizoritvene možnosti in jih avtorsko zrelo izkoristil.

Lorenci je skupaj z igralci gledalca soočil s sodobno dramo, v kateri je pozornost s herojskega Oresta premaknil na »človeško« Klitajmestro in v katero mu možnost vstopa najprej olajša režijsko izvirna izvedba zbora z enim samim igralcem kot vodnikom in komentatorjem, nato pa na prvi pogled nenavadna in neizbirčna, na trenutke fragmentarna in poetična, a v resnici natančni in konsekventni uprizoritveni logiki sledeča izbira performativnih postopkov in sredstev.

PET ENAKOVREDNIH IGRALSKIH NAGRAD

• Polona Juh za vlogo Klitajmestre v uprizoritvi Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Polona Juh s ponotranjeno, obenem pa izrazito in intenzivno igro lušči podobo Klitajmestre iz mita in okostenelih stereotipov, daje ji čustveno razsežnost, preteklost in globino ženske, ki se bori za dostojanstvo in življenjske vrednote.

Klitajmestra Polone Juh je temni ogenj, koncentrirano jedro predstave, ki kljub resignaciji še vedno izžareva prevratno moč in da slutiti, da se v njej spaja slutnja starega sveta, ki se z globoko bolečino upira prevrednotenju in izničenju matriarhalnih načel. Skozi igro Polone Juh poblisne nekaj arhaične ženske obupanosti na prelomnici časa tudi v našo dobo.

• Marko Mandić za vlogo v uprizoritvi Macbeth po Shakespearu v produkciji Mini teatra in koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Marko Mandić je odigral Macbetha z neustavljivo, a vseskozi nadzorovano močjo, na skrajni meji razumskega in že čez njo, a hkrati iz samega jedra njegove eksistencialne in bivanjske resnice.

Mandićev Macbeth je zdaj otrok, ki razdira svet za zabavo, zdaj sin, ki z materino pomočjo preverja moč in oblast, zdaj ljubimec, ki pada v globine erotike in igre, zdaj človek z gonom po udejanitvi volje do moči zaradi nje same in zaradi slasti, ki prihaja z njenega dna, zdaj slehernik, ki ne more razumeti, da njegovo prizadevanje navsezadnje trči ob nedoumljivo, iracionalno moč, ki svet vendarle vrne na stari tir. Marko Mandić je do kraja telesen igralec, do zadnje mišice razgibana statua, ki pa ji še bolj kakor v svet usmerjena akcija robove kleše v sebe samega obrnjena in nenehno sprašujoča trpnost.

• Nataša Matjašec Rošker za vlogo v uprizoritvi Veter v vejah borov v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Nataša Matjašec Rošker sporočilo ostarele pesnice Komachi poda v časovno kratkem ter igralsko minimalističnem nastopu, ki v čistosti in silovitosti gole prisotnosti presvetli celotni oder in zareže globoko v dušo.

Človeška krhkost in minljivost, vpeti v ravnodušni tok nenehno premenjajočega se sveta, se v predstavi Veter v vejah borov zgoščujeta v liku nekdanje lepotice, ki hira v osami in revščini. Nataša Matjašec Rošker v vlogi, ki zahteva skrajno okleščeno in pritajeno rabo izraznih sredstev, z grenkobo v pogledu in strtim glasom, ki pronicata iz negibnega, od časa, pozabljenih sanj in neusmiljenega teka življenja utrujenega telesa, z drobnimi kretnjami, pomežiki, trzaji, predvsem pa s silnostjo notranje zbranosti preseva resnico bivanja, ki se vzpenja iz pretehtano izrisane razpoke med likom in igralko samo.

• Igor Samobor za vlogo Tantala v uprizoritvi Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Igor Samobor je z vrhunsko igro pretvoril antični zbor, neosebnega komentatorja dogajanja, v polnokrvno dramsko osebo, ki z ustvarjalno energijo in stalno igralsko prezenco vodi celotno uprizoritev.

Samoborjev Tantal je lik iz mesa in krvi, vpet v odrski čas, prostor in dogajanje. Hkrati pa v sebi nosi in izraža mitsko brezčasnost ter ohranja distancirano vsevednost in komentatorsko naravnanost antičnega zbora. Samoumevno preciznost, tehnično dovršenost in bogat razpon igralskih izrazov je Igor Samobor v vlogi Tantala združil z igralsko inteligenco ter strogo vodeno in nadzorovano, a skozi celo uprizoritev prisotno neusahljivo ustvarjalno energijo.

• Branko Šturbej za vlogo Peera Gynta v uprizoritvi Peer Gynt Henrika Ibsena v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Branko Šturbej Peera Gynta, tega sprenevedavega blodnjavca, vpne v maestralni lok od otročje razposajenosti do predsmrtne ekstaze, med zapeljivca in zapeljanca, skušnjavca in skušanega, v široki paleti igralskih izrazov, a vselej tesno zlit z vlogo.

Šturbej kot Peer Gynt je več kot zgolj vetrnjaški dramsko-pravljični lik, ki v svoji izmuzljivi, begavi, včasih skorajda groteskno trmasti eksistenci deluje bolj kakor nekakšen idejni konstrukt ali značajski vzorec. Branko Šturbej vlogo, v katero vstopa scela, brez vsakršnega ostanka v telesnem ali duševnem naponu, s silovito igralsko intenzivnostjo razpne kot smisel iščočega slehernika v prepadih med različnimi ravnmi bivanja ter vprašanji lastne resnice in uresničenja, ki se obupano oklepa vsakokratnih dozdevkov krhkega identitetnega jedra, na katerih se vzpostavlja.

NAGRADA ZA MLADEGA IGRALCA

Jure Henigman za vlogo v uprizoritvi Macbeth po Shakespearu v produkciji Mini teatra ter koprodukciji Novega kazališta Zagreb, Cankarjevega doma Ljubljana in ZeKaeM Zagreb

Igro Jureta Henigmana v različnih vlogah v uprizoritvi odlikujejo raznovrstni igralski izrazi, suverenost, natančnost in divja energija.

Kljub navzven prevladujoči divji energiji, ki je v igri Jureta Henigmana kot vodilo v polni meri prisotna od začetka do konca uprizoritve, so liki, ki jih igralec udejanja, natančno zasnovani, izrazno igralsko pestri in nadzorovani. Henigman igralsko ne podlega moči in energiji uprizoritve, temveč jo s svojimi, tudi tehnično izdelanimi vlogami, ustvarja, nadzoruje in stopnjuje do skoraj neznosne intenzitete.

TRI ENAKOVREDNE NAGRADE ZA DRUGE DOSEŽKE

• Marko Japelj za scenografijo v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi Drame Slovenskega narodnega gledališča Maribor

Marko Japelj z domišljenim prostorskim konceptom in s skladno manipulacijo odra daje večplasten prostor Gyntovemu svetu in njegovi fantaziji.

Scenografija Marka Japlja omogoča pretok večplastnega dogajanja v vseh dimenzijah, zaznamuje igro in potek drame, ji daje čvrst okvir in ji obenem odpira nove izrazne možnosti. Poigrava se z intimnostjo in s praznino prostora ter z omejevanjem in odpiranjem odrskih razsežnosti. Japljeva scena ne interpretira drame, temveč v celoti služi imaginaciji glavne osebe, je čarobna škatla, v kateri Peer Gynt sanja in razpreda svoje življenje. Je visoko funkcionalna in nevsiljiva, obenem pa sproščeno razigrana.

• Peter Penko za avtorstvo glasbe v uprizoritvi Portret neke gospe Henryja Jamesa v produkciji Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Teatri di vita Bologna

Glasba Petra Penka je zvok, prostor, čas in akter ter tako bistven in neločljiv del koncepta uprizoritve.

Peter Penko skozi celotno uprizoritev na racionalni in intuitivni ravni suvereno vodi zvočni dialog z gledalcem in uprizoritvijo samo. Njegova glasba ni le zvočna podpora koncepta uprizoritve. V svoji večplastni pojavnosti je glasba na sebi, hkrati pa prebija območje glasbenega izraza ter bistveno sooblikuje prostor, vzpostavlja ritem in ambient in je neposredna nosilka pomena in naracije.

• Matjaž Berger za avtorski uprizoritveni diskurz Portret neke gospe v produkciji Anton Podbevšek Teatra Novo mesto in Teatri di vita Bologna

Uprizoritev sestavljata dve plasti, ki šele skupaj tvorita njeno pravo »resnico«; ena je uprizarjanje dekonstruirane literarne predloge, druga intimni mentalno-teoretski zemljevid režiserja Matjaža Bergerja, ki je hkrati počelo in rezultat tega nenavadnega zlitja.

Avtorski diskurz Matjaža Bergerja vzpostavlja svojevrsten konceptualni kozmos, v katerem se mešajo literarne, teoretske in umetnostnozgodovinske reference, semantični labirint, kjer se pot vije proti ekstazi označevalca, ki se na vsakokrat nov in nepričakovan način materializira v konkretnih scenskih dogodkih. Tako je tudi uprizoritev Portret neke gospe v temelju možna le skozi specifični ustvarjalni pogled, ki pa ni le »negibni gibalec« predstave, temveč se v njej tudi vsakič dejavno oplaja.

NAGRADA DOMINIKA SMOLETA ZA PREVOD

Marko Marinčič za prevod Ajshilove drame Oresteja v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana

Marko Marinčič s svojim prevajalskim pristopom na novo odkriva estetske prvine izvirnika in prepričljivo prelije Ajshilovo besedilo v vsem njegovem poetičnem bogastvu v slovenski jezik.

Z ohranjanjem originalnega ritma in izvirne grške metafore prevajalec odstira večpomenskost izvirnika, omogoča nove vpoglede v globino, bolečino in poetično moč Ajshilove drame. Njen prevod gledalca in bralca nagovarja celovito in mu ponudi pot skozi čas, ki se kot lok pne med preteklostjo in sedanjostjo. Marko Marinčič tako davni izvirnik približa našemu sodobnemu dojemanju.

Strokovna žirija 44. FBS:

dr. Blaž Lukan, predsednik

Mario Brandolin

Gregor Butala

dr. Maja Haderlap

mag. Mojca Jan Zoran

Minu je igralsko kariero začela v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kamor jo je popeljala ljubezen. Sprva se je predstavljala v vrsti vlog mladih deklet, kasneje pa interpretirala tudi težke vlog sodobnih avtorjev. Obiskovalci celjskega gledališča so jo v osmih sezonah spremljali v 34 vlogah. Na povabilo Branka Gombača je kariero nadaljevala v Drami SNG Maribor, kjer je ostala praktično do upokojitve. Leta 1979 je prejela Borštnikovo nagrado za igro za vlogo lepe Vide (Šeligo Lepa Vida, Drama SNG Maribor). V času njenih gostovanj v Trstu so s štirimi kolegi igralci iz tržaškega gledališča ustanovili skupino z imenom Popotni komedijanti in pet let poleti razveseljevali zamejske Slovence v Italiji in Avstriji.

Kjudrova bo priznanje za življenjsko delo prejela na jutrišnji sklepni slovesnosti 44. Festivala Borštnikovo srečanje.